Ravno dokončujem seminarsko nalogo o zasebnosti na socialnih omrežjih. Morda vsi vemo, ampak nikoli ne razmišljamo preveč o tem, da:
a) smo vedno bolj nadzorovani,
b) se nadzoru ne upiramo,
c) nadzor kvečjemu spodbujamo,
č) nadzor postaja vedno bolj neviden,
d) če zavrnemo nadzor, naredimo “družbeni samomor”.
Včeraj sem seminarsko pacal do dveh, okrog treh sem šel spat in potem do štirh razmišljal o teh stvareh. Dejansko ima velika večina mojih vrstnikov profil na Facebooku. Kaj nekateri objavljajo, rajši ne bom izgubljal besed. Vem vse o vseh. Pizda mi vojerska! Ko nimam ničesar za delat, malo posurfam in oplazim par profilov. Če kaj sprašujem kolege, grem večkrat gor pogledat, če je kdo odgovoril, in mimogrede pogledam še kaj drugega.
Mobiteli. Totalna kontrola, ne bom pametoval, ampak kdor ima moč nadzorovati uporabnike mobitelov, ve ogromno. Kdo nima mobitela? Roke gor. Aha, nihče se ni javil. Odkar so študentski boni na mobilcu, se ve kdaj in kje jemo. Nemara celo kaj jemo! Ali smo kot dodatek naročili čebulo, nam potem smrdi iz gobca? Tako hudo verjetno še ni, na računu po navadi piše “študetsko kosilo”, ampak to je šele začetek. Razpaslo se bo tudi plačevanje z mobiteli. Jaz že uporabljam. Ko grem jest, plačam s telefonom. Isti k… ali plačam sedaj ali konec meseca. Je pa veliko priročneje povedat v Šumiju, da bom plačal z moneto, za blagajno pritisne par dodatnih gumbov in eto! Drugi pa plačujejo z denarjem, jaz pa jih nemo opazujem, kako prejemajo vračilo bakrenih kovančkov. In preden jih dobijo nazaj, mora ženska za blagajno nabrati vse te kovančke … to pa traja. Odkar je treba poleg bonov še doplačati, so vrste v Šumiju v prime-timu neprimerno daljše. Hotel sem pa povedati, da se tukaj še ena dodatna oblika nadzora. Pri kreditnih karticah pa ni nič drugače.
Kdor se podreja nadzoru, je zato še nagrajen! Potrošniki dobijo posebne kartice zvestobe. Lajk Mercator pika, po novem ima nekaj podobnega tudi Petrol. Mi pa to vse skupaj še spodbujamo. Kaj bi dala udba za Facebook! Facebook so bile mokre sanje vsakega udbaša, danes pa prostovoljno delimo vse te informacije s širnim svetom. Je treba malo pazit, do ene mere še gre, da pa točno vem, na katerih žurkah je kdo bil, je pa malo tu mač.
Nekoč smo dejali, da nas Veliki brat opazuje, danes pa lahko rečemo, da Veliki brat skrbi za nas.
Enkrat sem na blogu že zapisal, pa bom ponovil. V srednji šoli me je ena sošolka vprašala, kaj je z nami blogerji, da javno razkrivamo toliko informacij o sebi, da to delimo s širnim svetom. Večina tisti, ki imate danes Facebook, o sebi razkrivate veliko več, kot sem jaz kadarkoli. Vidite? Pa so vmes minila le kaka tri leta. Kaj vse naš še čaka?
Sicer pa se nič bat. Če vprašate Velikega brata, vam bo odgovoril: “If you have nothing to hide, you have nothing to fear!”
